Kaj bo skrajšalo čakalne vrste, če ne denar?

Čas branja: 4 min
06.04.2017  20:00
Na posvetu s pomenljivim naslovom »Zdravje v čakalni vrsti« so strokovnjaki ugotavljali, da je za pozitivne spremembe v slovenskem zdravstvu potrebno predvsem kaj drugega kot denar.
Kaj bo skrajšalo čakalne vrste, če ne denar?
Foto: shayneppl

Obveščaj me o novih člankih:  

Čakalne liste kot stanje duha

Osrednji govornik prof. dr. Arne Björnberg, predsednik in glavni partner švedske Health Consumer Powerhouse, je predstavil raziskavo Euro Health Consumer Index (EHCI), ki primerja zdravstvene sisteme 35-ih držav z vidika uporabnikov oz. pacientov. Nekateri vzorci so skozi čas izjemno stabilni, pravi, in se sprašuje, ali niso čakalne liste stanje duha. Poudarja, da glede na raziskavo dostopnost zdravstva nima povezave s financami (ali številom zdravnikov) – tudi ali predvsem zato, ker je delovanje zdravstvenega sistema brez čakalnih dob inherentno cenejše, kot je z njimi. Skorajda vse države, zajete v raziskavi, izkazujejo pozitiven trend, med njimi je tudi Slovenija, ki npr. že vse od leta 2008 zaseda 5. oziroma 6. mesto indeksa Euro Heart Index.

"Stvari so takšne, kakršne so, ker so takšne, kot so vedno bile"

Sloveniji svetuje, naj ne centralizira financiranja. Naj na primer uvede financiranje in upravljanje glede na rezultate, ne glede na stroške, naj loči odločanje o financiranju od odločanja o delovanju zdravstvenih institucij in naj uvede jasno hierarhijo v sistemu zdravstvene oskrbe, pri čemer morajo biti institucije zavarovane pred mikro-managementom finančnih teles, je le nekaj smernic, ki jih je podal Björnberg. Švedski strokovnjak je tudi mnenja, da doktorji lahko in morajo postati dobri menedžerji, da pa je velik problem kontinuiteta oz. cona udobja: »Stvari so takšne, kakršne so, ker so takšne, kot so vedno bile.«

Manjka odločnost

Tudi v zdravju aktualno tematiko digitalizacije je nagovoril soustanovitelj in direktor Maranda Tomaž Gornik. Uporabniki si želijo enako izkušnjo kot pri uporabi aplikacij in orodij v zasebnem življenju ter več časa neposredno s pacientom, pravi Gornik, in podobno si želijo pacienti: enostavnih aplikacij, dostopa do vseh podatkov, zaupanje, da do pravih podatkov dostopa zdravstveno osebje ... Tega pa današnji IT sistemi pogosto ne nudijo. Zdravstvo se spreminja, današnje informacijske rešitve pa temu ne sledijo. »Slovenija sploh ni v tako slabi kondiciji«, pravi Gornik. Zelo zgodaj smo digitalizirali administrativne procese, že v 90-ih letih. Več težav je bilo z zakonodajo – torej dovoljenji, da sploh lahko zbiramo podatke. »Veliko potujem, spoznavam različne sisteme in lahko rečem, da naš sistem ni v ničemer slabši.« Gornik je predstavil tudi nekaj primerov dobrih praks. Moskovski Simi projekt si je na primer za cilj zadal, da uresniči prvi obisk zdravnika v največ 48 urah in da nihče ne čaka več kot 20 minut. »Tehnološko gledano, to ni nič posebnega. A šlo je za zelo ekspliciten 'ukaz'.« Gornik meni, da pri nas manjka ravno to. Tehnološko so stvari dobro podprte, manjka pa 'odločnost'.

Predanost vodstva je izpostavil tudi na primeru Pediatrične klinike UKC Ljubljana, katere informatizacijo so osvojili na razpisu. » Opravili smo več kot 500 sestankov s samim vodstvom klinike. Če ni podpore vodstva, vsi ti projekti niso možni«, je povedal in dodal, da so z informatizacijo odpravili 4-6 ur dnevno dela medicinskih sester, danes pa jim projekt služi kot vzorčni primer.

Je krivo to, da je država lastnik?

Marko Bitenc, direktor in kirurg Kirurgije Bitenc, je izpostavil vidik učinkovitejše uporabe sredstev za izvajanje javne zdravstvene službe. »Za zdravstveno reformo ni potrebno spremeniti niti enega člena zdravstvene zakonodaje«, je prepričan Bitanc in dodal, da pa je sistem plačevanja po storitvenem modelu že ob uvedbi predvideval nadgradnjo, ki se ni zgodila. »Smo tudi Slovenci tako bogati kot Švedi«, se je Bitenc navezal na uvodno predavanje Björnberga, »da raje financiramo hospitalno kot ambulantno obravnavo bolnikov?« Kako torej učinkoviteje nagovoriti »čakalne vrste«? »Podizvajalci, ki dosegamo in celo presegamo pogodbeni volumen, ne moremo biti razlog za čakalne vrste«, je prepričan Bitenc, ki ne vidi nobenega razloga, da ne bi na enak način kot zasebne upravljali tudi javne zavode, razen če »je edini pravi razlog, da temu ni tako, ta, da je država lastnik.«

Potrebno je spremeniti modele preteklosti

Kdaj primeri, kot so preplačane žilne opornice, ne bi nastajali sistematično, je opozorila doc. dr. Petra Došenović Bonča z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. Pri tem je poudarila, da se z nobeno od teh točk zdravstvena reforma zares ne ukvarja. Če ne bomo spremenili modelov, ki smo jih imeli v preteklosti, tudi slovenskega zdravstva ne bomo uspešno prilagodili, je prepričana.

Potrebujemo znanje »od spodaj navzgor« pa tudi denar

Okrogla miza posveta se je vrtela med mnenji o premalo sredstvih in nepomembnosti dodatnih finančnih sredstev za krajšanje čakalnih vrst. Marjan Sušelj, generalni direktor ZZZS, meni, da so čakalne vrste simptom nekega stanja. Imajo jih vse države, ki imajo strukturo oz. red, pri čemer pa presežne čakalne dobe ne bi smele obstajati. »Denar, ki je bil v preteklosti namenjen skrajšanju čakalnih dob, ni imel učinka, kar pomeni, da neobstoječa korelacija med denarjem in krajšanjem čakalnih vrst verjetno drži«, je še povedal in se navezal na uvodno predavanje Björnberga. Pa vendar je prepričan, da bomo morali za zdravstvo v naslednjih letih dajati več – zaradi staranja, novih načinov zdravljenja ... Tudi nekdanji minister za zdravje prim. mag. Dorjan Marušič se strinja, da sredstva niso nujni pogoj za rešitev čakalnih dob, temveč je to znanje. In naš genom: »Mi imamo v svojem genomu nekaj, kar nam zavida cel svet, leta 2030 bomo v povprečju najstarejši narod. Začeti moramo iskati rešitve doma, izhajajoč iz svojega genoma.«

Prof. dr. Stjepan Orešković, Harvard Medical School, direktor kolaborativnega centra za nadzor HIV Svetovne zdravstvene organizacije ter vodja katedre za medicinsko sociologijo in ekonomiko zdravstva Medicinske fakultete v Zagrebu, je znanje podrobneje opredelil kot znanje znanstvenikov in politikov, v enačbo rešitve pa dodal tudi etiko in »pošten pristop brez populizma«. Tudi Aleš Mikeln, predsednik uprave Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, meni, da zdravstvena reforma ni samo financiranje zdravstva. Ne moremo je izvesti v šestih mesecih in v njej ni prostora za politiko in populizem. Prepričan je, da je v Sloveniji dovolj znanja, da se tega lotimo na pravi način.

Dodatno dimenzijo problematike je odstrla dr. Tina Bregant, specialistka pediatrije in specializantka FRM: »Kultura, v kateri živimo, ne omogoča dobre organizacije«, je prepričana: »Eden od mehanizmov, ki ga jaz vidim pa danes ni bil omenjen, je povrniti avtonomijo zdravnikom.« Pristopi od zgoraj navzdol ne delujejo in morda je čas, da se spremeni način razmišljanja, da se povrne avtonomija zdravnikov. Zdravje pa je potrebno začeti reševati tudi v primarni družini, pravi Bergantova, ki si želi, da bi bilo zdravje Slovencev prioriteta na nacionalni ravni – ne le politikov, ampak tudi vseh ostalih.